Leta 1183 je kralj Béla III. cistercijanskemu redu podaril pomembno posestvo južno od meje rek Lapinč (Lapincs) in Rába. Naslednje leto je iz francoskega kraja Trois Fontaines v mesto prispelo 13 cistercijanskih menihov in njihovi laični bratje (obrtniki), ki so na mestu današnjega gledališča v čast Marijinega vnebovzetja in sv. Gottharda postavili prestižno cerkev in samostan v zgodnjem gotskem slogu. Približno 44 m dolga triladijska cerkev s polkrožnim svetiščem in s tlorisom v obliki latinskega križa ni imela zvonika, na južni strani pa je bil k njej prizidan samostan. Po bitki pri Mohaču je cerkev bila utrjena z zvonikom in vodnim jarkom ter postala sestavni del mejne trdnjavske črte. Samostansko življenje je bilo ukinjeno leta 1556, stavba iz obdobja Árpadovičev pa je bila uničena leta 1605: štajerski poveljnik Tieffenbach jo je razstrelil, ko so se približevale hajduške čete. Na ruševinah so leta 1677 posvetili novo, manjšo cerkev. Potem ko je sosednjo baročno cerkev in samostan med letoma 1740 in 1779 zgradila cistercijanska opatija Heiligenkreuz pri Dunaju, so jo uporabljali kot kaščo, od tod tudi njeno ime: »Žitna cerkev«. Danes je to stavba gledališča, ki so jo leta 1988 zasnovali tako, da je južni zid enak zidu cerkve iz leta 1184 in so vidni tudi srednjeveški ostanki (npr. južna vrata, polica za knjige).
